TIH DEŽEVEN DAN

”Tih deževen dan, zaprem oči, potujem daleč stran. Čez pretekle dni narišem senco in že me več ni.
Kako dobro se zlivam v ta svet, ki me omamlja. Kako vase potegne me čas, ki ne obstaja. ” T.K.

In res ne obstaja. 🙂 Včeraj sem imela polno idej kako bom izkoristila dva ”prosta” dneva, se lotila pisanja načrta, saj imam še kar nekaj stvari za izdelati pred samo oddajo in se mogoče lotila risanja. Pa me današnji dan prav nikamor posebno ne vodi, razen v popotovanja res daleč stran, od stvari, ki sem jim trenutno postavila veliko ”vrednost” in jim posvečala mojo pozornost in čas. Mogoče, pa je potreben čas za pravi navdih in lahkotno izražanje, ki bo prišel danes, jutri, čez vikend…ali v prihodnjih dneh. Kaj pa, če bi si kdaj dali samo čas in ne izsilili tega, česar trenutno ni? 🙂 Mogoče danes res ni dan za ustvarjanje, ampak za lenarjenje in opuščanje vseh predstav o tem kaj bi morala, kako naj bi nekaj izgledalo in kaj naj bi počela, da bi dnevu lahko pripisala vrednostno predpostavko in sebi nekakšno oznako pridnega kreatorja.  Čas me je danes res potegnil vase in vesolje v svojo neskončnost, kjer se kar izgubiš v paradižu niča. 🙂 Zavedam se, da včerajšnja izbira danes zame mogoče ni več prava in da je kakršno koli načrtovanje odveč.  Kaj izbiramo danes? Se zavedamo, da je vsak dan namenjen novi izbir, vedenju in življenju? Nas danes trenutno delo še osrečuje? Če, ne….magla. Ja, pa ni tako enostavno? Zanimivo prepričanje, ki nam opravičuje naše nedelovanje. Pa naš partner, ga danes zopet izbiramo za našega partnerja, nam je doprinos ali teža? Če nam je v veselje, potem ja…če ne, ne. Kaj nismo že ugotovili, da je življenje prekratko za izgubo časa z okolico in delovanjem, ki nam ne doprinaša, nas izčrpava in nam v nobenem pogledu več ne služi?

Bolj, ko se poslušam in sem v vprašanju, več sem v dopuščanju in sprejemanju, tega, kar mi vesolje ponuja ta trenutek. Zlita v smisel sebe in ne v to kar bi bilo mogoče smiselno in smotrno početi. In…s tem, ni prav nič narobe. Če ves čas delujem in se niti za trenutek ne ustavim imam sploh čas pogledati kje sem sedaj in kaj sem ustvarila, se vprašati, če mi mogoče to danes sploh ustreza in če bi si morda želela spremeniti smer? Ugotovila sem, da sem bila kar precej omejena z nekimi fiksnimi idejami in sami načrtovanjem, kaj bom, kako bom in zakaj bom. Kaj, če si lahko vsakih 10 sekund izbiram nekaj novega in spreminjam fiksirano ideologijo, ki to mogoče ni? 🙂 Kaj pa, če je v redu delati nič? Kaj pa, če je prav to včasih največji izziv? Sledenje naravi, vremenu, počutju in temu kar je znotraj mene danes. Kaj, če je tudi v meni dan za spiranje in opuščanje, da naredim prostor za nove navdihe in resnične želje, ki so mogoče na poti norega ustvarjanja zopet ”podlegle” mojim in družbenim pričakovanjem? Kaj izbiram danes in kdo sem danes? Kaj, če vedno, ko izbiramo v resnici izbiramo za cel planet, ker s svojim delovanjem kažemo planetu, kaj vse je še mogoče. Vedno ustvarjamo samo na svoj edinstven način. Ves čas se ukvarjamo en z drugim, z nekimi spomini in pripovedovanjem zgodb. Koliko nam to v resnici daje širino po novem ustvarjanju, spremembi in ekspanziji? Se tudi vam zgodi, da se vam kdaj sploh ne da pogovarjati, kaj šele poslušati sogovornikovih zgodb, ker se zavedate tega, da nam to ne prinaša ničesar novega. Sokratovo sito, če bi se le večkrat spomnili nanj. 🙂 S čim hranite in navdihujete ljudi? Jim potrjujete njihovo resničnost s tolažbo, jih potisnete s svojo prezenco še v večji drek ali jim kažete svobodno moč izbire in kaj vse je še mogoče? Se zaradi vas počutijo boljše ali slabše? Kakšno sporočilo ste in kakšno sporočilo dajete svetu? Ste se kdaj zamislili nad tem kakšno moč imate? Komu ali čemu namenjate svoj čas? Kaj prebirate in gledate? Vas vse to oddaljuje od sebe, zagrenjuje in pomaga pri samosmiljenju, depresivnemu stanju ali iščete stvari in ljudi, ki od vsak potegnejo vse konce biti, vas zadenejo v točko bolečine in pomagajo pri tem, da se spomnite? Kaj in koga izbirate?

 

Lep deževen dan želim, naj izpere iz nas vsa pričakovanja današnjega dne, težo in prepričanja.

Čas za zlitje s svetom, ki nas od vse te lepote lahko omamlja. Čas za ekstazo-stanje zamaknjenosti, v katerega grem včasih tako globoko, da pozabim na potrebe telesa, ki trenutno že kričččiii, da je čas za kosilo. Letim drago telo, letim…prvi postanek-štedilnik. 🙂

Z ljubeznijo,

A

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Več o piškotkih in zasebnosti

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close