Sem in me ni

Tako pač gre, tako pač je, enostavno in zelo preprosto, če nam je všeč ali če nam ni, ena izmed stvari katere ne moremo spremeniti in nad katero nimamo vpliva. Spreletel me je srh in koža je bila oblita s potom, dotaknilo se me je do globine vsake moje pore, še sama ne vem zakaj je bilo čutiti tako močno, a z nekaterimi ljudmi smo pač povezani na ravneh, ki si jih niti sami ne znamo razložiti. Z nekaterimi ljudmi si delimo podobno resničnost, želje, navdihe in občutke, zato lahko še toliko bolj čutimo z njimi, njihovo prisotnost in hkrati njihovo odsotnost.

Ta teden mi je dalo življenje še eno veliko sporočilo, sporočilo minljivosti. Sporočilo in lekcijo zavedanja, da sem, da sem tu zato, da sem prisotna, da živim, da se veselim, da kreiram in uresničujem moje sanje, moje potenciale in samo poslanstvo moje biti. Kolikokrat v dnevu se sploh zavedamo svojega obstoja? Ujeti v robotizem korakamo skozi dan, ki nam še prehitro mine in spolzi skozi prste. Saj bom jutri…ali pa čez teden dni, naslednje leto bo bolje, samo še danes zdržim, samo še nekaj časa bom hodila v službo, ki me ne osrečuje, ki zapravlja moj čas, samo še malo bom v partnerskem odnosu samo zato, da ne bom ravno sama in se družila z ljudmi, da bom lahko svetu sporočila, da jaz pa le imam ogromno prijateljev, pristne stike, ki me delajo polnejšo in srečnejšo, kajne? Pa je temu res tako? In če bi pomislil, da jutrišnji dan mogoče ne bomo več tu? Sonce bo še vedno vzšlo, ljudje se bodo še vedno vrteli v krogu, mi pa se bomo razblinili kot milni mehurček v neskončnosti neba, za katerega kmalu ne bo nihče več vedel. Kako pa to, pa tako pomembni smo bili, občudovani in dobro situirani? Z veliko prihranki na računu, ki smo si jih hranili za starejša leta, za pokojnino in še kaj. Se zbudili, garali, jedli in spali, da nam bo enkrat lepše, da bomo nekoč nekaj imeli, kajne? Položaj v službi, dober avto, novo prazno hišo, 2 tedenski dopust na Hrvaški obali in redne obiske pri psihiatru.

Življenje je tako nepredvidljivo, hitro in minljivo. Kaj lahko danes dam in prispevam svetu, da je z mojo prisotnostjo vsaj malo polnejši, srečnejši in lepši? Mogoče s tem zapisom, upam da.  Kakšna zavest sem lahko skupaj s svojim telesom, da je danes moj najlepši dan, da lahko kreiram vso veličastnost in lahkotnost, ki si jo zaslužim? Kaj si v resnici želim početi in v resnici želim biti, ter zakaj to nisem? Kaj mi to onemogoča, kaj mi to prepričuje? POD and POC! Sami sebi smo lastna senca, ki nas lahko prekriva, ovira in zaslepi do te mere, ko ne vemo več kdo smo in se ne znamo upreti vsem ”pravilom” družbe in bivanja po katerih bi morali funkcionirati, da bi bili spodobni, sprejeti in ne zasmehovani. Spremljam moje prstke, ki neumorno pritiskajo na tipkovnico in berem besede, ki mi jih dušica izliva danes. S solzami v očeh, za trenutek zaprem oči in se zahvalim za ponoven dan, za to prelepo življenje, ki ga imam moč živeti in moje prelepo telo, ki niti slučajno ni več takšno kot je bilo še par let nazaj. Kaj nismo res čarobni? Resnično sem se razvila v žensko, v polnejše boke in zadnjico :), ki se še tako rada zavrti v ritmih dobre latino muzike, telo, ki ga z veseljem zazibam in stresam ob orientalski muziki, telo, s katerim lahko opravljam in živim mojo JOGO (lepo vabljeni na jutrišnji klas, ki ga bomo kreirali skupaj), telo s katerim lahko lahkotno, a ponosno hodim kot da lebdim, ker ga cenim in hvaležno pozdravljam vsako molekulo in košček njega-ki moji duši daje fizično prezenco.

Tako nepredvidljivo, tako minljivo, a to me ne bo odgnalo od dotikov vrhov, do razblinjanju meja, do doseganja resnice… prav nasprotno, to mi daje še večjo moč in zagon po tem, da resnično sem in da svoje življenje resnično ŽIVIM.

Hvala ker ste in hvala, ker si ta planet tukaj in sedaj lahko delim z vami. Za družino, za prijatelje, partnerje, mimoidoče, bralce, sledilce, ljudi iz celega sveta, živalice in naravo. Ko to pišem, mislim iz dna srca. Ne glede na vse, smo skupnost, skupnost bivanja, ki se je samo preveč oddaljila od sebe, svoje resnice in eden od drugega, a čas nas ponovno povezuje in to, da smo, je namen in darilo vesolja, da v sebi imamo nekaj s čimer lahko prispevamo in zbližujemo zemljo z nebom. Vse kar je, je samo to, da ne smemo pozabiti, da resnično obstajamo, da življenje ne jemljemo za samoumevno, da se sprašujemo in za sebe ustvarjamo prostor in možnost za rast in veličastno bivanje, kar si vsak izmed nas zasluži in kar vsak izmed nas lahko ima. Čar nas je, da smo tako zelo drugačni in da si to dovolimo biti v vsej svoji veličini, s sprejemanjem nas ravno to zbližuje in pomaga graditi novo resničnost.

Hvala, hvala, hvala. Še en dan življenja, še en dan obstoja, še en dan diha, še en dan spremljanja in doživljanja, deljenja in bivanja. Res te ljubim življenje, bit, bit srca, telo in vas. In tu ni več vprašanje pričakovanj ali resnice? Ampak milina pristnosti izraženega srca.

Čarobni ste in prav tako je čaroben ta dan.