Polet v (ne)znano

Veter ježi mojo kožo in lahkotno boža dlačice na hrbtu, ki se skozi odprto okno prepuščajo njegovemu plesu. Oči opazujejo divjino, ki jo je čutiti tako domače. Mirna sem. Glava je prazna in čutiti je, da se je razparala vsa napetost, ki se je kvačkala v meni. Visoke temperature seveda pripomorejo k temu, da je moje telo še bolj prožno in gibljivo, a hkrati je zaznavati nov prostor, ki se je ustvaril z izbiro skoka v neznano. Ni zidov. Prostor v katerega se širim nima meja. Tu ni časa. Ves čas je prisoten samo trenutek. Že daljše obdobje sem vedela, da bom odpotovala, a vendar sem pred tem morala neučakanost preobraziti v potrpežljivost in načrtovanje v nepredvidljivost. Pogled v ogledalu in okolica mi je odzvanjala nekaj kar sem v sebi vedela že dolgo. Odšla je. Ni je več. Identifikacije s katero sem se tako poistovetila in verjela vsaki njeni muhi, vrednosti in lastnosti. Verjeli so vsem njenim podobam in maskam, ki so se menjavale, a vendar v globini ves čas ostajale iste. Tudi sebe je pretentala z vso to veličastno opravo. Predstavljate si nekoga, ki se natovorjen, nahranjen in urejen odpravi na boj, nazaj pa pride gol in brez vsega, kar je nesel s seboj…a prišel je nazaj! močnejši, modrejši in lahkotnejši kot kdajkoli poprej. Ni odnehal. Ni padel. Ni obupal. Ni podlegel. Ni jim verjel. Še manj pa je zanikal izgubo, ker se je v opustitvi vsega zavédel darila, ki mu ga prinaša čarobnost bivanja. Ni potrebno izgubiti vsega, da bi se zavedali hvaležnosti vsakega trenutka. Čeprav lahko takšne izgube prinašajo še globlje čutenje sebe kot neskončnega bitja. Ko odpadajo stvari, postajamo prazni, ne poznamo se…lahko se počutimo izgubljeni in sami, ko odpadejo projekcije, pričakovanja in miselni vzorci, ki so služili drugim, da so nas lahko spravili po ”reglcih”, je JAZ edino kar ostane.

Ste se danes že vprašali kdo ste in kakšne veličastne dogodivščine so pred vami? Si upamo vsak dan uničiti vso našo resničnost, vse kar smo bili in vedeli včeraj, da lahko danes živimo dan, kot ga nismo še nikoli do sedaj? Naše navade in udobje je tisto, ki hrani naš um in nas brani pred raziskovalnim duhom, ki vodi v otroško radost. Bolj prazna kot sem več lahko prejmem od življenja. Ne izogibam se več VSEM priložnostim (”dobrim”/”slabim”), ki me čakajo, če sem le voljna opustiti kontrolo in biti ranljivo prisotna z vsem. Šele tako lahko poznam življenje in sebe v vseh oblikah/vlogah. Običajno življenje ni nekaj kar bi mi poganjalo kri po žilah in stalnica ni moja izbira. Svet okušam z drugačnimi koraki kot sem ga kdajkoli poprej. Ko sem prejela vizo za Avstralijo, sem zadnji dan pred odhodom rezervirala letalsko karto in odpotovala brez načrta ter rezervacije prenočišča. Lahko bi odlašala in čakala na ”pravi” trenutek, pa vendar ta ne bi nikoli prišel, saj bi vedno našla nekaj kar bi me zadržalo v ”varnosti” doma. Če sem po tem povpraševala in to izbrala, potem sledim energiji, ki se kot odgovor na to začne pojavljati v prostoru. Verjamem, da svet potrebuje moj doprinos tako kot jaz nove izkušnje, nova spoznanja, premike in potop v njegove globine. Prekratko je, da bi ga opazovala samo iz daljave. Preneumno, da bi se o njem učila samo iz knjig. Prezabavno in razburljivo, da bi ga pomanjševala na eno in isto mesto. Kaj me čaka v prihodnjih mesecih ne vem. Vem pa, da bo tako čarobno in polno obilja kot si bom le sama dovolila prejeti ter predati. Zaupam. Vem, da sem varna na vsakem koraku in da bo zame vedno poskrbljeno. Dopuščam, da se življenje zgodi brez tega, da sama sebi stojim na poti…sprašujem se kaj vse je še mogoče in kaj bo kreirala ta izbira?

Želim vam razburljivo, neizkušeno in radostno novo leto. Naj bo najboljše do sedaj. Dovolimo svojemu védenju, da zasije in nas vodi v resničnost, ki si jo ne moremo naslikati niti v sanjah.

Objemam vas in napišite mi prosim o čem bi radi brali, da pripravim vsebino, ki bo zanimiva za vas in bo iz mojih poti doprinašala tudi vam.

Z ljubeznijo,

A <3