NA’SVINJE KONVENCIONALNO VKALUPLJENO ŽIVLJENJE

Če bi lahko obdobje zadnjega leta opisala z eno samo besedo bi bilo to sigurno – NEPOZABNO. Ravno leto dni je minilo, odkar sem redni službi in varnosti rekla NE, napisala odpoved, si na rame obesila malo večjo culo-v obliki ruzaka in se podala na pot. Na pot v neznano.

Tujina me je klicala. Moja duša pa je vedno bolj hlepela po moji pozornosti. V boj. Pripravljena si. Zrela si. Dovolj je bilo. Začni živeti. Zmigaj se. In, sem šla. Lahkih nog naokrog. Celega sveta mi žal (še) ni uspelo prepotovati, a vendar so mi države in kraji v katerih sem bivala prinesli toliko širine, nepozabnih doživetij, čutenj, samospoznanj, toliko življenja, da si sedaj, ko to pišem, sedaj že kot samozaposlena mlada podjetnica (ki pojma nima kaj to pomeni, kaj šele prinaša 🙂 kaj ni ravno v tem največji čar?

Igrajmo se ;)) , lahko samo obrišem rosne oči in rečem HVALA življenje, HVALA za pogum, priložnosti, za radost in premike, ki se niso dogajali samo fizično ampak tudi na bolj globljih plasteh mojega sebstva. Kar nekaj let pred tem sem se nekako ”poročila” z mojo temo in sencami, v obdobju v kakršnega sem ”padla”, sem se odmaknila od sveta in ljudi, ki so se mi vedno bolj gabil. Nisem videla smisla v ničemer kar sem počela, hodila sem v službo, vikende sem preživljala s fantom, nekaj časa vozila služben avto, šla čez obdobje šovinizma in iluzij, bilo je zelo navdihujoče (samo ne zame) obdobje ali kot bi rekel Ekrem – Kuca Posao.

Kot samosvoja, svobodna in umetniška dušica, sem ob doživljanju (seveda lastnih izbir) dobila hudo klofuto v obraz. A, to je to? Za to sem prišla na svet? Služit drugim? Izgubljat svoj jaz, se prilagajat in podrejat v odnosih, da bi bila všečna, da bi bila sprejeta, da bi ustrezala? Preživljati svoj čas obdana z ljudmi, katerih energije so mi bile vse prej kot blizu in buljenje v ekran po več kot 8 ur na dan. Hitri prstki. Ja, pa bodi hvaležna. A misliš, da bo drugje kaj bolje? Don’t give me that bullshit! Ne, a, se vi hecate? Se hecaš ti? Vsak dan eno in isto. Vsak vikend eno in isto. Nobene širine, pretirane sreče in svobode.

Okalupljenost.

Mi ti bomo snovali in odrejali življenje. Mhm, u wish. Ko sem počasi začela spoznavati in ozaveščati vse distraktne implante, so se počasi začele krhati in rezati vezi, ki tako ali tako niso bile prave. Odnosi, kateri niso doprinašali več nobene širine ampak samo otopelost in izgubo sebe. Naj povem, da je trajalo kar nekaj časa, da sem prišla ven iz obdobja, ki bi mu lahko danes rekla: Večna zima. Po eni strani sem si vzela čas, sem si priskrbela prostor, po drugi strani pa so vsi temelji, prepričanja in vrednote, po katerih sem bila vzgojena, predstavljena v družbi počasi začele padati-kot domine in v nekem trenutku nisem bila več nič, za kar sem mislila, da sem, identifikacije se se začele razkrojevati. In, če bi rekla, da te premiki takoj prinesejo samo Roses and Violets, bi se zlagala. Nekomu seveda lahko. A moje izbire in duša, je imela drugačne naloge zame.

Bolj, ko sem se začela ukvarjati sama s seboj, v večje brezno sem prehajala. Bolj, ko sem odkrivala globino Sebstva, prebirala, se udeleževala takšnih in drugačnih delavnic, bolj ”hudo” je postajalo. Soočiti se z lastno temo, življenji in travmami, ki jih imamo vsi mi na nekih subtilnejših ravneh, ni vedno najbolj enostavno in ko spoznaš svoje sence, način delovanja in si ne zakrivaš več oči, ampak si pogledaš globoko v njih in tam ostaneš, ostaneš z vsem kar je, ni ravno nekaj kar bi ti pelo samohvalo. Ali pač?

Včasih ta letitev, to celjenje lahko traja zelo dolgo in vse kar sem si dala, je bil prostor in razumevanje. Čas. Potrpežljivost. Minilo bo. Vse je del večjega Načrta. In, ko sem na trenutke že zopet želela svojo moč in zdravje predati v roke drugim, sem prišla do spoznanja, da je edina oseba, ki mi lahko v življenju res kakor koli in kadar koli pomaga, le jaz sama.

Veselim se novega obdobja mojega življenja. Veliko novosti in nepoznanih poti je že prineslo, veliko vem, da še prihaja. A, na kar se vsak dan želim opozoriti in zavedati, je moja minljivost. In ravno zato izbiram korake, ki me resnično hranijo in prinašajo nepoznana ozemlja znotraj in zunaj mene. Kaj vse še lahko okusim, doživim, v teh trenutkih, stotinkah, sekundah, minutah, urah, dnevih, tednih, mesecih, letih, desetletjih, stoletjih? Hehe 🙂 Nikoli ne veš, nikoli ne vemo kdaj so nam šteti zadnji dihi.

Zato zajemajmo življenje s polno žlico in se lotevajmo najbolj norih stvari, ki si jih želimo, ki nas polnijo, ki nam poženejo kri po žilah, nas radostijo, nam dajejo življensko energijo in hvaležnost obstoja, okušanje in ŽIVLJENJE samo. Hvala, ker ste, ker skupaj izbiramo več. Več od življenja in več od nas samih. Zavedajoč se naše minljivosti in svetlobne sekunde obstoja.

Z ljubeznijo,

Ani <3

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Več o piškotkih in zasebnosti

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close