MOJE PESMI, MOJE SANJE

Sanjala sem. Po dolgem času sem zopet dovolila, da me obišče. Mogoče je voljo sprejemanja in odpiranja zanj, v meni zopet prebudila in oživela knjiga, ki jo trenutno prebiram in kakor koli že hvaležna sem, da se zopet odvija proces ozaveščanja in samozdravljenja.  Prišel je v dveh oblikah. Tokrat je bil nežen in prišel me je samo objeti, samo spomniti, da je ljubezen lepa in da je mogoče čas, da se ji celostna predam.

Včasih nam lastno nelagodje in kar naš um poimenuje kot strah, pripravi bariere in blokade pred ponovnem podoživetju-le tega. Včasih se tako močno zapremo, da mislimo, da smo na ta način stvar opustili, a v resnici smo jo potlačili še globlje v nas.

V sebi nosim še veliko strahov in predsodkov, verjetno tudi jeze in agresije, do nasprotnega spola, saj so spomini iz preteklih življenj, doživljanj in izkušenj zakoreninjena v nezavednih delih sebstva duše. A zavedanje, mi daje možnost preseganja in ozdravitve.

Moje ženske ”težavice”, pa o tem bom razčlenjeno pisala kdaj drugič, ker bi to rada z vami delila na nekem drugačnem nivoju in čez čas, ko bo zadeva še bolj zrela. A zakaj to omenjam? Ker se danes zavedam, da je vse popolnoma tako kot mora biti. Če ne bi imela tako odzivnega telesa in dušnih klicev, bi bila verjetno še danes otopela in melanholična na mestu, kjer sem stala pred leti. Stala, kot kip svobode, ki to res ni bil. Ali je kip v resnici sploh lahko svoboden? Le nepremična senca, senca drugih. Moja ženska narava, moja cikličnost, ki jo danes tako zelo cenim, tako zelo sprejemam in hvaležno živim, me je pripeljala do obujanja strasti in divjosti znotraj moje izraznosti duše. Pozdravljanju moje maternice, jajčnikov, mojega centra moči, intuicije, vedenja, življenja. Delavnice in posvečanje lastnim arhetipom znotraj, me vodi do vedno novega vedenja in soočanja z lastnimi sencami. Tudi sencami njega. Kot še manjšo deklico, me je obiskoval kar naprej. Tema in spanje, mi ni predstavljajo posebne radosti, saj sem vedela kaj sledi. Pot. Razbijanje srca. Danes vem, danes ga prepoznavam, v različnih oblikah je, različnih oblikah moje psihe. Zanikanje njega, je zanikanje svarila in sporočila, ki mi ga prenaša. Zanikanje mojih darov in resnice sebe, ki jo moram, enostavno moram živeti. Nova iniciacija. Novo preseganje. Nov prehod. Nova pot. Vrata zaprta. Odprto je prostranstvo. Prihaja v različnih oblikah, je dober, je grozeč, je nežen, mil in morilsko naravnan. Enkrat me ljubi. Drugič ubija. In vem, ko ubija, ga prehitim, saj skupaj ubijava samo dele psihe, delčke izmišljotin in življenja, ki nikoli ni bilo moje. Razgrajuje. Če priznavam njegovo navzočnost, ga lahko premagam. Če se slepim, on vodi moje življenje, strah, ego, pogubo. Pogubo sebe. Ker ne živim kreativnosti in ustvarjalnosti duše.

Ne glede na predsodke, na družbeno ureditev, na zahteve, na spodobnost, je dejstvo, da sem to kar sem, da je divjost v meni potrebno izživeti, ne glede na posledice, ki sledijo. Zatiranje izražanja, je zatiranje same sebe. Pred kom, pred čem? Podleči njemu? Arhetipi znotraj mene so tu, da mi služijo kot opora in pomoč pri prebujanju zaledenele intuicije. Spominjajo me in mi razložijo še tako nelogična in neopisljiva stanja, doživljanja. Topi se. Počasi segreva zaledenelo srce. Srce duše. Srce maternice. Srce stvarstva.

Danes vem, zakaj pesmi, zakaj klici v sanjah. Danes vem od kod nenavadne želje. Vem zakaj, čeprav še fizično neobiskana Sibirija, ki mi bo oz. nam bo poklonila prelepo darilo, če bo le ta klic in volja tamkajšnjih duhov zaznala enako. Darilo, ki nas bo s svojo pesmijo zazibalo še globlje v svojo veličino, svoje vedenje.

Vem zakaj v večini na jogo in meditacijo, k meni prihajajo ženske. Vem, kaj si lahko podelimo. Vem za moč strasti v meni in vem, da je prav, da je deljena naprej. Vem, da se lahko kot ženska z njimi najbolj poistovetim. Verjetno ena z drugo. Vem, da nas čaka še veliko in da je čas prebujanja tu za nas. Vem, da je povezava z ido, luno in modrostjo vedno intenzivnejša.  A hkrati se zavedam in sprejemam pomembnost tudi nasprotnega pola. Moškega, ki je še kako potreben. Ne zavračam. Ne zaničujem.

Včasih je iz mojih zapisov lahko razbrati hudo naklonjenost sufražetkam, in zaničevanje patriarhalno naravnane družbe, a vem, da le skupaj lahko tvorimo celoto, da se le skupaj lahko učimo, rastemo, se podpiramo in si nastavljamo ogledala. Le skupaj se lahko resnično ljubimo. A vsak na svojem polu, za svoj pol, lahko naredi največ kar lahko, da vsak v svojem svetu lahko živi srečnost in izpopolnjenost sebe, še predno je tukaj nasproti si sledeči pol.

Dovolimo si sanjati. Dovolimo si živeti. Dovolimo si zopet biti ženske v vsej svoji divji izraznosti, pa naj bo kakršna koli že.

In dragi moški, dovolite si biti zopet moški, naš ščit, opora, mogočnost.

Z ljubeznijo,

A

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Več o piškotkih in zasebnosti

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close