Jaz

Živimo v svetu dualnosti in prav tako interpretiramo svoj obstoj, kot jaz in ti. Zunaj in znotraj.  Jaz kot fizična persona in moji občutki, čustva, zaznave. Zunanji svet, kot nekaj na kar nimamo vpliva, vesolje, kot nerazumljiv kontinuum. Vesolje so včasih imenovali tudi vsemir, kako lepo, le bog ve, kje se je na poti človeškega ”razvoja” ali  pa ”razkroja duhovnosti”, ta izgubil. Že ekspresionizem govori o klicu po osvoboditvi, dostojanstvu, po drugi strani pa o potrebi propada vesoljnega sveta, za nastanek novega človeštva in družbe. Snovni in nesnovni svet. Ali sploh je kaj takšnega, kar bi lahko poimenovalni nesnovno?

V eni izmed meni najljubših Kosovelovih pesmi, avtor govori o ekstazi smrti. Ne samo o stanju zamaknjenosti ampak doživljanju sveta izven sebe. Je čutenje izven čutnega sploh mogoče? Verz v pesmi pravi: >>Komaj rojén, že goriš v ognju večera.<< Po eni strani razumem to kot ”opozorilo” kako minljivi smo, po drugi pa kako ”zaznamovani” se že rodimo. Kaj vse smo povzeli iz kolektivne zavesti naših prednikov in trenutnega stanja in nivoja zavesti družbe. Kot posameznik, začneš odstirati svoje maske in občutenja šele ob zavedanju tega, da nisi nič več, kar si prej definiral kot jaz. Ne identificiraš se več z vzgojo družbe, s prepričanji in znanji, ki si jih osvojil in so prej gradili tvoj svet in smisel reinkarnacije. Tanka je nit med življenjem in smrtjo, kar doživljamo kot ekstazo ali trans je lahko enako smrti, ali nepripadnosti in zaključek lastninjena telesa. ”Vse je ekstaza, ekstaza smrti. ” Trenutno razumem to (ne v povezavi s celotno pesnitvijo), katero sem omenila zgoraj, kot potreben del razkroja in levitve,  da pridemo do naše resnične biti. Ekstaza ni nekaj izven nas za kar bi se trudili, da bi doživljali kot čudovite ”izvenzemeljske” izkušnje, naša bit je samo prepojena in ovita s toliko plasti iluzije, da je vsak trenutek, ko odstranimo neka trdna prepričanja in širimo zavesti videti kot popolno odrešenje ali pa teža, ker izgubljamo nekaj s čimer smo se prej poistovetili. Izguba pomena, izguba tako imenovanega sebe, je samo izguba določenih čustvenih navlak in občutenj, ki so tvorili naš modus.

Kako bi interpretirali zaimek jaz? Jaz, kot tak v resnici sploh ne obstaja. Je le skupek iluzij, ki smo si jih z bivanjem ustvarili. Jaz tvorijo dogodki in izkušnje, ki smo jih skozi svoj obstoj poustvarili in doživeli, le te pa so stvar iluzornega sveta.  Poleg tega pa smo v nenehnem spreminjanju in oseba kakršna smo bili včeraj, danes več ne obstaja. 

Kaj pa vi pravite o svojem jazu? Kako se soočate z njim, s seboj, če sploh se? 

Mene misli, dogodki in neki neznani vzgibi ves čas kličejo in postavljajo nerazumljiva vprašanja o celotnem obstoju in kreaciji. Vseživljenjsko učenje in raziskovanje lastnih senc, mi očitno daje večjo sliko in pomaga pri razumevanju sebe. 

Se tudi vi soočate s svojimi sencami in zaznavate maske ter iluzijo povsod okoli in znotraj sebe? 

Za konec nam vsem želim samo to, kot je pričal že Jung, da opustimo misel in definicijo biti “dober človek”, ampak, da si samo dovolimo biti celostni. 

Z ljubeznijo,

Ana