Čustva naj bi odražala naš vrednostni odnos do zunanjega sveta in samega sebe. Rodili naj bi se brez njih in se jih nekako priučili skozi dobo odraščanja, spremljanjem okolice ter posnemanjem staršev. Ljudje imamo v možganih, za razliko od živali, razvit zavedni sistem, zato lahko ob doživljanju čustev zraven tudi razmišljamo in stvari toliko bolj ”zakompliciramo”. Čustvo je sprožilec, ki v nas vzpodbudi potrebo po določeni akciji. Čustvo je naš nagonski odziv na določeno situacijo. Sami lahko pomislite zase kako se odzivate, ko se znotraj vas začnejo pojavljati mogoče ne tako prijetni občutki strahu, sramu ali žalosti. Velikokrat bežimo stran, se skrivamo in ne dovolimo, da bi se te stvari izrazile, kaj šele, da bi si dovolili biti ob njih prisotni, ko smo obdani z drugimi ljudmi. Čustvo je jezik naše duše in meni je najlažje razumeti, da s temi impulzi prejemam zavedanje, da sem daleč ali blizu moje resnice. Menimo, da je določena oseba ali situacija tista, ki v nas izzove določeno reakcijo, a vendar v resnici nikoli ne gre za drugo osebo, ampak za sprožitev zastale energije in ujetosti nekih prepričanj, ki so v nasprotju z nami.

Namig:

Ko zaznamo določeno čustvo, ki za nas ni prijetno in ga ponavadi skrivamo, bežimo stran ter ga poteptamo vam predlagam, da v tistem trenutku ostanete prisotni z njim in ga objamete. Dovolite si čutiti kar čutite in dihajte v predel, v katerem zaznavate največjo kontrakcijo. Vdihi naj bodo polni, trebušna stena naj se odpre v prostor in izdihi še daljši, ko popek povabimo proti hrbtenici in na ta način pomagamo trebušni preponi, da se dvigne in iz nas potisne vse toksine in postan zrak.

Ne gre za to, da dovolimo, da nas čustva preplavijo do te mere, da se v njih izgubimo ali da vodijo naša dejanja in življenja, ampak za to, da jih znamo sprejeti kot del svoje celote in si dovolimo izraziti vse dele nas. Da se ne skrivamo in izogibamo tistemu, kar je ranljivo in nas spravlja iz cone udobja. Ko se odpremo samemu sebi in pričnemo spoznavati tudi svoje senčne plasti, ter jih sprejmemo, te ne bodo imele več moči nad nami, v temu smislu, da bi se pred njimi skrivali.

Nič ni narobe s tem, da začutimo strah. Nič ni narobe s tem, da nas je sram in celotno telo na to odreagira. Kako smo lahko stabilni in prisotni, ko se sprožijo te impulzi znotraj nas in dovolimo, da to opazijo tudi drugi, ne da bi od tega bežali ali se za to sodili?

Naravno stanje našega Bitja je stanje čistega miru in ljubezni, vse ostalo so izkušnje, okušanje in doživljanje vseh barv in lepot življenja v tej resničnosti in času, ki nas s svojo sporočilnostjo in voljnostjo čutenja le teh, vodijo nazaj v samo središče naše resnice.

Uživajte v tem, da s svojimi čustvi postanete intimni in si končno dovolite objeti VSE.

Z ljubeznijo,

A. <3

 

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Več o piškotkih in zasebnosti

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close