DOBRODOŠLI V BOLNICI ŽIVLJENJA

Se še spomnite hita od Murata in Huseja 😉 – Kr neki. Jaz se ga in to večkrat v tem ponorelem svetu, se mi v glavi predvaja kakšna kitica, dvo ali trovrstična namreč ;). ”A ne veš zakaj gre, sej sploh ne gre, Z nami je ostal in nam maha ker je šel. ” 🙂 Ok, šalo na stran, čeprav je ni. 🙂

Zaznavanje in vedenje, da se v zadnjem času okoli nas dogajajo čuda, verjetno čutimo vsi. Pretresi, čudni pogovori, odnosi in dogodki, ki nam šibijo kolena in podirajo svet pod nogami. Ne morem mimo dejstva, da živim na vasi in že od nekdaj je bila okolica seznanjena z vsem, prej kot jaz (you are not what they think you are, you are what you think you are!). Vedno se bodo našli ljudje, ki bodo ob tvoji prisotnosti noreli znotraj sebe, zavračali vse kar delaš in govoriš ter ljudje, ki te bodo brezpogojno sprejeli, začutili in ljubili. Nikoli ne moreš biti všečen vsem in zakaj bi se sploh trudil, da bi bil? Kakor koli. Če jim gre v nos to s čimer se ukvarjaš, ker so si v svoji glavi interpretirali svojo zgodbo, naj z njo živijo, če lahko nosijo to težo. Če je joga orodje, ki zavrača krščanstvo in si del sekte, ter ljudi učiš slabe vere, naj bo tako. Če pravijo, da si postal hinduist, naj imajo prav. Koga briga. Zakaj izgubljati čas in energijo v nekem opravičevanju in razlagah, ki jih zavest druge kale sploh ne zmore sprocesirati. Ne pravim, da je kdo boljši ali slabši, smo samo različni in edina stvari, ki bi jo tukaj rada povzela iz joge je samo ta, da bi bil svet pravljičen, če bi se vsak začel ukvarjati sam s seboj in znotraj sebe iskal odgovore ter zdravila, namesto tablet, ki si jih žuga kot tic tac v požiralnik, poleg vse jeze in neodobravanja ter lastne nesreče, ki jo dnevno požira zraven. Vse bi instant, kajne? Polento, juho in čudežni napoj za odpravo vseh tegob. Sploh ne bom več izgubljala besed, ker je zadeva še slepemu kristalno jasna, kar iščemo je v nas. Še tole rimo dodam ”črn konj, bele barve, gre po modri zelenici” 🙂 kar nam zelo lepo prikazuje, da je moje videnje sveta drugačno od tvojega, tako bo tudi ostalo, ker je nemogoče, da bi skozi lastno doživljanje in prizme imeli enake izkušnje in zaznavo odtenkov barv, ki se nam prikazujejo. Nimamo časa za poglabljanje vase imamo pa čas za neprestano brezpomensko blebetanje in opazovanje kaj dela sosed, občinski zbor in Helena Blagne. Pej’mo v sosedni bar, bomo skupaj odkrili še kakšen vrelec vode izven nas. Ne hvala, bom rajši sama doma mantrala, sestavljala uro za jogo in brala sveto pismo, ob spremljavi tibetanskih skledic in kipca Siddharte. Whatever.

Nek pogovor ta teden, je v meni prebudil še eno speče zavedanje, ki ga moram ubesediti. Česar koli se lotimo ob tem pričakujemo odobravanje in sledenje naših bližnjih in naših prijateljev. ”So mi rekli, da me bodo podprli in kupili moje izdelke, ko začnem s svojim biznisom, potem pa ni bilo nič od tega.” Mi začenjamo in sledimo svoji poti zaradi nas ali zaradi njih? Kje pa piše, da morajo ljudje okoli nas imeti enake vzgibe in dušne klice? Kje pa piše, če sem jaz našla smisel v jogi, da ga morajo vsi in brezglavo prileteti na ure joge ter ostale stvari s katerimi se ukvarjam? Ne, res ni treba. Sploh pa pri svojem delu ne potrebujemo ljudi, ki v našem delovanju ne vidijo nekega globljega smisla. Nihče nima nič od tega, ne oseba, ki to organizira in ne oseba, ki je del neke skupine v kateri resnično ne more najti pomena. Prehuda bi bila oznaka, da nekaj učim, sama na to nisem nikoli gledala tako. Ves čas sem še v vlogi učenca, prejemanja, predaje, vem pa, da neka izkustva in znanje lahko in moram deliti naprej. V skupini sem vedno samo kot prisotna prezenca njih samih, nekdo, ki mogoče samo pripomore pri usmeritvi in prebujanju naših lastnih potencialov, vedenja, osvobajanje diha in prehajanje v globlje plasti nas. Nikoli pa ne bom vedela kaj se znotraj posameznika dogaja, ker so naša čutenja drugačna in ker je to skrivnostni svet naših jam, do katerih imamo dostop le mi sami in tudi sami, če nas je volja jih moramo raziskati. Tako kot smo si različni mi, vedno okolje poskrbi, da nam naproti pridejo ljudje, ki so nam lahko v doprinos in ko vidim sproščena telesa, osvobojene obraze ob koncu prakse, spreminjanje skozi čas, vem, da delujem v najvišje dobro nas vseh, onkraj vsakih doktrin in kolikor zmorem onkraj lastnih prepričanj in zaključkov. Sprejemanje vsega kar je. Brez sodb. Brez egocentričnega izpostavljanja in pripovedovanja zgodb. Takrat tudi vem, da so pripravljeni prejemati bistvo niča in da so spregledali, kar je namen čutenja vsega. Če bi bilo moje delovanje pogojeno s številom ljudi in všečkov na socialnih omrežjih, bi lahko hitro odnehala z umetnostjo svojega ustvarjanja. Če bi bilo moje delovanje odsev ljudi, ki zavračajo kakršno koli moje delovanje, nikoli ne bi prišla do tega kar sem. Ampak, če pogledam za nazaj, me v resnici niso nikoli, prav nikoli, mogli pri ničemer zaustaviti. Ne zasmehovanju, ne nošenju dveh figic, staremu kolesu, zbitih kolenih, ploh prsnemu košu, govorjenju z mačkami, prepevanju na glas, da se me je slišalo po celi vasi, stanju pred tablo, ko nisem znala izračunati nejasne enačbe, cvekov, pobegov na streho in gozdove. Nikoli, res nikoli, globoko v sebi nisem dvomila o tem, da za vsem stoji večji načrt ter, da mi ne bi uspelo, česar koli se bom že lotila. Ljudje se spreminjamo in prav tako naše okolje, družba in prijatelji. Vsak se razvija v svoje smeri, če se lahko ujamemo in sprejmemo nekje na sredini prav, če ne, je tudi prav, nadaljujemo svoje poti vsak za sebe. Vedno bodo v naša življenja prihajali novi ljudje, valovi svežine, novega diha, novih razsvetljen, le tako v resnici zares lahko rastemo in se razvijamo, kajne? In zato danes, srčno objemam vse, vse, ki ste v svojem delovanju zmožni ostati zvesti sebi, v vsej celovitosti. Vse, ki se zavedamo, da naše znanje in izkušnje ne bodo nikoli končne. Za vse, ki ne čakamo več na ”prave” trenutke, ker te v resnici nikoli ne pridejo, ampak so ves čas tu. Za vse, ki si znamo postaviti ceno ne glede na to kaj to za seboj prinese in kako na to gleda okolica, ker mi vemo zakaj. Ker se zavedamo svojih kvalitet, svoje drugačnosti, energije in vedenja, ki ga lahko prispevamo okolju, družbi. Pa čeprav ga je zmožna prejeti samo peščica.

Hvala Vam ker ste in Ker to berete. Mogoče 1, mogoče 3 ali 100, zame bo energija predaje enaka, vse je v resnici relativno in brez meja.

 

Z ljubeznijo,

A <3

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Več o piškotkih in zasebnosti

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close