“Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu”

Če ne bi pred tedni pazila otročička katerega mamica je zdravstveni delavec, po vsej verjetnosti niti ne bi vedela, da po širnem svetu vlada tak kaos imenovan po še kar dobrem pivu.

Kateri so tisti standardi v katerih si dovolimo biti ujeti?

Zamislite si dan, ko vam zjutraj ne bi bilo potrebno več vstajati slabe volje in z občutkom nenehnega pomanjkanja časa.

Veter ježi mojo kožo in lahkotno boža dlačice na hrbtu, ki se skozi odprto okno prepuščajo njegovemu plesu.

Sama ne verjamem v ravnovesje, ker mislim, da ta sam po sebi ne obstaja.

Samo, ko nismo v stiku s seboj, samo, ko sami sebe ne poznamo, se dovolimo voditi drugim ter jim dopuščamo, da kreirajo naša življenja po njihovih proporcih.

Moj svet nikoli ni bil samo bel ali samo črn, četudi je bil, ga je kmalu obarval nov kontrast.

ŠE DANES SE SPOMNIM PRVEGA OBISKA PREDAVANJA ACCESS CONSCIOUSNESS-A®…
Od takrat naprej v mojem življenju ni nič več kot je bilo.

Samo, ko nismo v stiku s seboj, samo, ko sami sebe ne poznamo, se dovolimo voditi drugim ter jim dopuščamo, da kreirajo naša življenja po njihovih proporcih.

Življenje me je pred leti pripeljalo do točke, ko nisem več znala in vedela kako naprej. Ves čas se mi je pred očmi pojavljala želja in težnja po jogi. Klicala me je.

Kakšno je vaše življenje? Katero vlogo v njem trenutno igrate? Ste ves čas v nekih stranskih vlogah, mogoče glavni, ali prevzemate vlogo lučkarja, ki s svojo prisotnostjo osvetljuje vse okoli, samo sebe ne? Ste zadovoljni, ste srečni?

Velikokrat se zgodi da se usedem za računalnik in niti ne vem o čem bom pisala, včasih pa sem prežeta z navdihi, ki kar vrejo iz mene.

Se še spomnite hita od Murata in Huseja  – Kr neki. Jaz se ga in to večkrat v tem ponorelem svetu, se mi v glavi predvaja kakšna kitica, dvo ali trovrstična namreč ;).

Sanjam, ko me začne prebujati ritem novega singla Nine Pušlar, ki se mi je sredi noči začel predvajati v glavi.

Zadnje tedne se mi ne zdi, da bi bila kakor koli koristna in produktivna. Jutro sem preživela ob knjigi in čaju, ter seveda zopet čisto predolgo priklopljena na internet.

Utrujena obležim na njenih veličastnih tleh, včasih se mi zdi, da je edina, ki resnično lahko nosi vso mojo ”težo” in mi nudi oporo ne glede na vse.

Če bi lahko obdobje zadnjega leta opisala z eno samo besedo bi bilo to sigurno – NEPOZABNO.

Sanjala sem. Po dolgem času sem zopet dovolila, da me obišče.

”Tih deževen dan, zaprem oči, potujem daleč stran. Čez pretekle dni narišem senco in že me več ni.”

Tako pač gre, tako pač je, enostavno in zelo preprosto, če nam je všeč ali če nam ni, ena izmed stvari katere ne moremo spremeniti in nad katero nimamo vpliva.