Budni sanjalci

Sanjam, ko me začne prebujati ritem novega singla Nine Pušlar, ki se mi je sredi noči začel predvajati v glavi. V teh melodijah se zbudim ob soju že skoraj polne lune, utrujena, ker se mi ne da več. Sama pri sebi vzdihnem, kot že par večerov do sedaj: ”spet to spanje”. Ne da se mi več, ne da se mi več spati, res ne! Kot mumije v ovojih wc papirja brišemo sranje povsod okoli nas, samo v sebi ne. Gledamo, a ne vidimo. Eno in isto. Pa, ne spet te rutine. Pa, ne spet ti cikli. Grizem. Ta teden grizem, ker sem ujeta v val uničenja vsega kar je, da postane kar ni. Kar še ni videno in slišano do sedaj, doživeto in še ne izpeto. A lahko kaj novega prosim? En sam znak, da ostaja vsaj še ena iskrica dostojanstva in integritete katere ne bomo pohodili za noben denar? Živeli ne bi, umrli tudi ne. Pa kaj je smisel obstoja nekje vmes? Malo več, samo malo več otroških igrivih vzdihljajev, smeha, solz, upiranja, iskrenih besed in čistih obrazov. Samo malo več življenja. Dovolj teh prikazni, ki zaradi lastne melanholije še druge spravljajo v obup. A nismo že dovolj spali? Ja, dovolj je. Ker je vse in vsak postal živa laž. Kaj, če svet sploh ni kar mislimo, da je in MI…vse podobe in izraze smo zavili v dekane mask, ki si jih dnevno in urno menjavamo. Skrito in veliko odkrito. A kaj je tisto kar se kaže navzven in kaj je tisto, kar ostaja zastro? Nikakor ni nevidno. Čuti se. Ne morem več, tega ne zmorem. Ne takšnega okolja, ne takšnega sistema, ne že vnaprej znanega scenarija življenja. Ne bodo ga pisali in krojili drugi. Več je. Toliko več. Tam, nekje, blizu, a brez načrta, brez globljega smisla, ki bi potolažil um. Hektičnost in trope volkov, ki so zagrizle v vabo. V resnici pa prav nikogar nikjer, samota ostaja edina prava in resnična. Nezlagana, nepokvarjena in the face direktna. Objema mi telo. Dovolim ji, ker mi je zanimiva in še tako neraziskana. Čeprav nenavadna in me pušča s temi neznanimi občutki ter notranjimi boji. Boli, včasih boli, a je vse kar je ostalo od tega pokvarjenega (rok trajanja potekel) zlaganega sveta. Kaj je vse to? Kaj se dogaja? Kam grem? Saj vem, saj vem…se vidiva spet v sanjah, v svetu, kjer smo MI resnično mi. Prebujeni, ne-ne spimo, sanjamo in to živimo.

Pa lepe sanje, mogoče se kdaj podružimo v njih 

Z ljubeznijo,

A